Mlečne fasade katedrale
v polnoč se bleščiju:
po
zraku
kmica
gmiže.
Vsehle ruke još z vode zviru:
on
živi
živi.
Čez zvonik ftiči se pozabljeni
nalukavljeju,
zvonima zagonetku popevljeju:
˝Kaj
to navek nekam ide,
a
nigdar nikam ne dojde?˝
Strah me vujti.
Grije me rominjanje autof v daljini.
Oblaki sam kaj se zlomili nisu.
Hleb znutra kak dunja diši.
Znašel sam veru.
˝Zbudi se dečec, veli mi mati,
zora
je
moraš
se stati.˝
